Partnersko kmetijstvo, ki je postalo priljubljen način, da lahko potrošniki kupijo lokalno sezonsko hrano neposredno od kmeta, se je začelo v Nemčiji, Švici in na Japonskem, v zgodnjih 60-ih letih, kot odziv na zaskrbljenost glede varnosti in kakovosti hrane ob veliki urbanizaciji kmetijskih površin. V zgodnjih 60-ih so skupine potrošnikov in kmetov v Evropi oblikovale kooperativna partnerstva, da so financirala kmetijstvo in pokrila stroške ekološkega in družbeno sprejemljivega kmetijstva. Partnersko kmetijstvo se je iz Evrope nato v 80-ih razširilo tudi v Združene države in se nato znova vrnilo najzaj Evropo, v Veliki Britaniji in Franciji. Partnersko kmetijsko kot nova oblika socialnega-ekonomskega modela pa je v Sloveniji še sveža.

Dogovor med potrošniki in kmeti navadno poteka tako, da kmet približno pol hektarja kmetijskega zemljišča razdeli na 20 do 30 odjemalcev. Pred setveno sezono se kmet pogovori s potrošniki o njihovih željah, postavi jasna pravila, nato zaseje površino, oskrbuje pridelke po tehnologiji in predpisih ekološke pridelave. Pridelki, ki so zrasli na dogovorjeni površini, se tedensko razdelijo med odjemalce, ki dobijo možnost dostopa do visoko kakovostnih živil, kmetu pa je omogočeno dostojno življenje. Potrošniki, ki se priključijo partnerskemu kmetijstvu tako podprejo kmetovanje na določeni kmetiji in si porazdelijo tveganja in koristi pri pridelavi hrane.

Partnersko kmetijstvo se osredotoča na proizvodnjo visoko kakovostne hrane za lokalno skupnost, z uporabo organskih ali biodinamičnih kmetijskih tehnik in s porazdelitvijo tveganja člansko tržne strukture. Takšno kmetovanje deluje z večjo stopnjo vpletenosti potrošnika, kar se odraža v močni navezavi med potrošnikom in proizvajalcem. Glavna ideja je, da se ustvari trdna skupina, ki je pripravljena financirati celotno pridelovalno sezono, v zameno za kakovostno hrano. Sam sistem partnerskega kmetijstva pa lahko ima različne variacije, kako takšno financiranje in distribucija potekata. Pomembno je le, da je sistem pregleden, da so potrošniki seznanjeni s celotnim naborom produktov, da se potrošniki strinjajo s plačilnim sistemom, da je dogovor pravičen glede porazdelitev tveganj in presežkov.

Pri partnerskem kmetijstvu tako ne gre le za pridelovanje okusne, domače, ekološke hrane, temveč tudi za svojevrstno distribuiranje živil, ki je v primerjavi z zapleteno, sodobno prehransko verigo, nadvse učinkovita in preprosta. Tak pristop zmanjšuje tržna tveganja, stroške proizvajalca, ogromno količino časa in dela ter mu omogoča, da se lahko osredotoči na kakovostno skrb za zemljo, pridelke, živali, sodelavce in storitev za potrošnika. Nenazadnje predstavlja tudi finančno stabilnost v sistemu. Pri partnerskem kmetovanju imajo prednosti reciklaža, skrb za rodovitnost tal, obnovljivi viri energije ter pestrost sort ali pasem. Partnersko kmetovanje ponuja tudi vez med mestom in podeželjem in tak skrbi za uravnoteženo družbo.

Pri partnerskem kmetijstvu imajo koristi obe strani – kmet in potrošnik, ki sicer zavzemata diametralno pozicijo nasprotujočih interesov. Kmet namreč želi dobiti za svoje delo čim višje plačilo, potrošnik pa bi rad do kakovostne hrane prišel čim ceneje. Pri partnerskem kmetijstvu svoje želje združita v obojestransko zadovoljstvo in nastane nadvse preprost sistem prehranske varnosti na lokalni ravni.

Številne prednosti partnerskega kmetovanje:

• vzpodbuja lokalnost, trajnostno in etično potrošništvo, s posebnim poudarkom na solidarnosti manjših kmetov, ki kmetujejo brez sintetičnih gnojil in škropiv.

• pomaga tudi krepiti lokalno ekonomijo,

• prispeva pozitiven okoljski odtis z občutno uporabljenih manj embalaž,

• povezuje in krepi stike s primestnimi in mestnimi skupnostmi s podeželjem in vrača tradicionalno kulturo v pridelovanje hrane. Seveda v praksi ni vse tako preprosto in navadno preteče kar precej komunikacije med kmetom in njegovimi odjemalci, da se podrobneje spoznata in ugotovita kaj želita. Tako imajo meščani neposreden vpliv na to, kaj bodo jedli, kmet pa dobi takojšen odziv na svoje delo in se mu lahko hitro in učinkovito prilagaja.

• sodeluje pri ohranjanju biotske pestrosti,

• se bojuje proti onesnaževanju, nevarnosti industrijskega kmetovanja in poziva k odgovornemu ravnanju s kmetijsko zemljo.